Skupaj razkrivamo

2.6.2016

»Na vrtu človek lažje najde boga, kot v cerkvi.«

Ta navidezno bogokletni stavek je napisal krščanski menih sveti Pachomius, in stoji na vhodu na samostanski zeliščni vrt samostana Stift Zwettl.

Obisk samostanskih vrtov je več kot le hortikulturno in zeliščno doživetje. So naša možnost, da začutimo način življenja in razmišljanja pred stoletji. Rastline, ki tam rastejo, zagotovo niso stare 1000 let, kamni in tla pa imajo daljši spomin in če se z njimi znate pomeniti, marsikaj izveste. 

Iz našega zornega kota si življenje v samostanih predstavljamo kot življenje v osami, daleč od tokov sodobnega življenja in sodobnih spoznanj. Ta predstava pa utegne biti zelo zgrešena. 

Že od časa svojega nastanka, ko je pred več kot 1500 let Benedikt iz Nursije ustanovil prvi benediktinski samostan, so bili samostani mesta, na katerih se je ohranjalo znanje in se razvijale ideje, ki jih ni bilo izven samostanskih sten. 

Prvo znanje je prišlo iz ohranjenih knjig prejšnjih civilizacij, ki so jih v samostanih prevajali in prepisovali. S tem se je ohranila kontinuiteta v našem civilizacijskem spominu, vendar je bila rezervirana le na peščico izbrancev, ki so imeli dostop do takšnih zakladov znanja. 

Drugi del spoznanj je prišel skozi praktično delo z rastlinami, ki so jih gojili v samostanih. 

Osnovno načelo samostanov je bila samooskrba. Beseda, ki se je v zadnjem letu prebila na sam vrh »popularnosti«, ima torej svojo dolgo zgodovino. Da bi samostani obstali, so zasnovani tako, da zagotavljajo samooskbo z živili in zdravili. Le tako so preživeli kuge in druge epidemije …Tudi iz tega razloga postaja preučevanje samostanskih vrtov zelo aktualna tema. 

Kot opisuje puščavnica Anastazija, so svečeniki zelo dobro poznali moč hrane, ki je pridelana s  posvečenostjo. Zato so enaka pravila veljala tudi v prejšnjih kulturah. Svečeniki so vedno imeli na razpolago veliko hrane, ki jim je bila darovana ali so jo pobirali v obliki davkov. Toliko bolj preseneča besedilo na vhodu v egipčanski hram svečenikov, kjer je zapisano » Ne uživaj hrano, ki so jo pridelali sužnji«. 

Zakaj pa, se lahko sprašujete? Preprosto zato, ker v njej ne bo takšne energije, kot bi jo potrebovali za svoje delovanje. 

In če so svečeniki ali menihi želeli pridelati vse, kar potrebujejo, so posebej v bolj severnih krajih imeli težavo, kako vrtnariti v vseh letnih časih. Zato so samostani postali mesto razvoja zelo inovativnih tehnologij, ki so jih v sodobnem času prevzeli tudi v masovni pridelavi hrane. 

Tople grede, rastlinjaki, gojenje sadik v zaprtih prostorih, uporaba vode kot pogona za črpalke in namakalne sisteme, kompostiranje in še marsikaj je razvito v takšnih mikrosistemih, preprosto zato, ker so to potrebovali, če so želeli biti samooskrbni. 

Tudi pri predelavi so imeli samostani zelo razvite postopke. Ker so svoja spoznanja lahko zapisali, so jih tudi lahko izpopolnjevali. Ko so jih izpopolnili, so jih lahko v obliki natančnih napotkov prenesli tudi v ostale samostane, ki so delovali na enakih principih. Dejansko so bili samostani prva oblika franšiznega poslovanja, kar jim je zagotavljalo obliko organizacije in vodenja, ki je do današnjega časa nismo poznali. 

Začelo se je že leta 800, ko je v Karel Veliki zapovedal dolg seznam začimb, zelišč, sadja in zelenjave, ki se morajo gojiti na samostanskih vrtovih.  

Če pomislite, da je v srednjem veku v Evropi delovalo več kot 30.000 benediktinskih samostanov, si lahko predstavljate, kakšno moč je predstavljalo znanje o pridelavi in predelavi vrtnin in zelišč, ki so ga lahko na sistematiziran način zapisovali in izmenjevali znotraj svojih vrst. 

Zato so samostansko pivo, vino, zeliščni pripravki, med in vloženi izdelki sloveli po posebni kakovosti. Z današnjimi besedami bi lahko rekli, da so imeli know-how, ki so ga tudi skrbno varovali in prenašali le posvečencem v lastnih vrstah. Kjer je znanje, je tudi uspeh, za njim pa hitro pride tudi moč. Ker so menihi bili zelo uspešni v pridelavi in predelavi, so jim zaupali vse več zemljišč v upravljanje … 

Samostani so bili za svoj čas mesta najbolj sodobnih spoznanj. Vse, kar so pomorščaki prinašali  s svojih potovanj (beri: osvajanj), je najprej prispelo do samostanov. Na vseh ladjah, ki so plule po svetovnih oceanih,  v iskanju novih teritorijev, so bili tudi menihi, ki so razen širitve krščanstva imeli nalogo širiti tudi biotske zaklade. 

Tako se je število rastlin, ki so jih samostani gojili, nenehno povečevalo. Celo v zelo severnih krajih jim je uspelo gojiti toploljubne rastline, kot so citrusi, mandlji in občutljivo sadje, preprosto zato ker so vedeli, kakšne pogoje te rastline potrebujejo in so jim te pogoje zagotovili ob južnih stenah ali s posebnimi načini varovanja pred mrazom. 

Obisk ohranjenih samostanskih vrtov je zato odlična bližnjica do dobrih idej, ki vam lahko zelo prav pridejo tudi na vaših vrtovih.

Ključne besede:
samostanski vrtovi, rastline, samostan, znanje, menihi, tople grede, rastlinjaki, začimbe, zelišča, vrt

 

Sorodni članki:

0,21875

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>