Skupaj razkrivamo

27.8.2016

Dolga pot do najbližjih pridelovalcev
Besedilo: Sanja Lončar

Na vsakem koraku slišimo govorjenje o pomenu lokalnega, domačega. Potrošniki si želijo več domačih ekoloških živil in izdelkov, trgovci pa si pulijo lase, kje in kako priti do njih. 

Trgovina Kalček je kot prva zaorala ledino in kupcem (resda iz sosednih držav) pripeljala sveže ekološko sadje in zelenjavo. Potrebovali so kar nekaj let in veliko vztrajnosti, preden sta se ponudba in povpraševanje ujeli tako, da imajo na policah velik nabor živil, ki jih lahko tudi pravočasno prodajo. Prav zaradi zahteve po svežini je logistika pri tovrstnih pridelkih in izdelkih kar zahtevna. Zdaj si v Kalčku prizadevajo predvsem za čim večji nabor svežih pridelkov in izdelkov domačih pridelovalcev. »Želimo si zlasti boljšo in bolje organizirano ponudbo slovenske ekološke zelenjave in sadja, ki bi ju lahko našim strankam ponujali daljše obdobje, ne le od pomladi do jeseni. Pozna jesen, zima in zgodnja pomlad pomenijo poslovno priložnost za slovenske ekološke kmetovalce.«  Terence Štadler, Kalček

Večina trgovcev, ki smo jih povabili k sodelovanju pri nastajanju tega ekovodiča, nam je zaupala podobne težave. Položaj najbolje opiše izjava Silve Verglez, lastnice Norme. »Želimo si več slovenskih ponudnikov, ki pa ne bi smeli delovati tako razdrobljeno. Zelo pogosto je težko sprejeti kak izjemno kakovosten slovenski izdelek, vendar to pomeni novega dobavitelja za en sam izdelek, kar seveda zahteva več administrativnega dela in višje stroške nabave. Ponudba slovenskih ekoloških izdelkov je zelo razdrobljena, nemalokrat gre za zelo podobne izdelke, zato je naše vodilo, da ne uvajamo izdelkov dobaviteljev, ki ponujajo en sam izdelek. Seveda ga včasih, največkrat na lastno škodo, tudi prekršimo, vendar le, če ocenimo, da si izdelek zasluži priložnost – kljub dodatnim stroškom, ki nam jih prinaša. Težava majhnih dobaviteljev je tudi v tem, da pogosto niso vešči poslovanja, zato je že osnovno poslovanje z njimi – razumevanje pojmov in administracija – oteženo. Dogaja se tudi, da nekdo, ki ponuja sicer izreden izdelek, čez čas obupa, zato izdelek izgine s trga, čeprav ga je naše prodajno mesto uspešno vpeljalo pri kupcih.«

Kot pravi Katja Kogej (Zale & Pepe): »Največje težave povzroča iskanje dobre ekološke hrane pri slovenskih dobaviteljih. Pogosto imajo zelo dobre pridelke ali izdelke, nimajo pa urejene dokumentacije za prodajo v trgovini. Prodajajo na kmetiji ali na tržnici, v trgovine pa ne morejo prodreti – predvsem zato, ker ne uredijo vsega, kar to zahteva.«

Trije K, brez katerih nastopi katastrofa!
V želji, da bi hitreje povezali pridelovalce in porabnike je v prejšnjih letih nastalo (in izginilo) kar nekaj iniciativ, ki so skušale vpeljati nova načela. Kupci imajo potrebo po tovrstnih izdelkih, pridelovalci bi jih radi prodali … In kje se je ustavilo? 

Pri trgovanju se je treba držati nepisanega pravila o treh K: ne začni, dokler ne zagotoviš kvalitete, kvantitete in kontinuitete. 

Številni koncepti so padli natanko zato, ker niso upoštevali kakšnega od treh K. 
Ker redno spremljamo dogajanje, lahko rečemo, da je najpogostejša napaka sistemske narave. Pričakovanje, da se bo tako zapletena logistična operacija, kot je odpiranje novih prodajnih poti, urejala kar sama od sebe ali na pogon entuziastov, je zelo kratke sape. Težko je postavljati pravila igre, ko igra že poteka. To je nujno storiti že prej. V igri »pomagal ti bom priti do kupca, nato pa mi boš za to nekaj dal« so se številni opekli. Delati s srcem ne pomeni, da je treba delati brezplačno. Preživeli so zgolj in samo koncepti, ki so bili zastavljeni trajnostno in ki so vsem udeležencem zagotavljali, da so od tega, kar so počeli, tudi nekaj dobili. 

Druga težava je v tem, da preprosto ni bilo možno zagotoviti dovolj široke palete izdelkov, zato so morali nekateri dobavitelji in ekološke tržnice svojo ponudbo razširiti tudi na izdelke brez ekoloških certifikatov. Tako so rešili problem količine, ustvarili pa so novega: problem kredibilnosti. 

Tudi tam, kjer se uspešno srečata kvaliteta in kvantiteta, na slovenskem trgu ostaja velika težava s kontinuiteto. Te pa ne bo brez povezovanja pridelovalcev in dolgoročnega sodelovanja, kot to počnejo v sosednjih deželah. 

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - 

Zeleni krog povezuje preko 2500 naročnikov
V preteklih letih je želja po večji samooskrbi spodbudila nastajanje številnih iniciativ, ki so si prizadevale, da bi neposredno povezale kmete in uporabnike. Žal je številnim med njimi zmanjkalo sape. Dober zgled, da se vztrajnost obrestuje, je Zeleni krog.
 
Gre za civilno iniciativo, ki se je organizirala kot društvo z imenom Zeleni krog, deluje pa že več kot tri leta. Zeleni krog skrbi za povezavo med kmeti in končnimi kupci ter več kot 2500 naročnikom zagotavlja cenovno dostopno lokalno hrano, pridelano brez uporabe kemije. Skupnostno naročanje izvajajo vsakih štirinajst dni, dostava in prevzem pa potekata v Ljubljani, Mariboru in Celju. Kako vse skupaj deluje, si lahko ogledate v živo, in sicer: v Ljubljani (Stara tržnica Šiška, Drenikova ulica 35) vsak drugi petek od 15. do 17.30, v Mariboru (Drava Center, Limbuško nabrežje 2) vsako drugo soboto od 9.30 do 11. ure ter v Celju (Višja strokovna šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Ljubljanska 97) vsako drugo soboto od 13. do 14. ure.

Naročanje poteka prek njihove spletne strani www.zelenikrog.si. Za več informacij ali soustvarjanje (kot pridelovalec, odjemalec in/ali prostovoljec) so na voljo tudi na telefonski številki (068) 192 991 in na e-naslovu zelenikrog.si@gmail.com.  Prisrčno vabljeni v skupnost Zelenega kroga.

Ključne besede:
lokalno, potrošniki, ekološko, ekološka trgovina, dobavitelji, kvaliteta, zeleni krog, samooskrba

 

Sorodni članki:

0,015625

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Nič vas ne stane, da to omogočite.
Od tega lahko celo nekaj imate.

Beri naprej >>>